Komentar dogajanja v bančnem sektorju

Analitik pred ekranom

V zadnjem tednu smo bili priča burnemu dogajanju v bančnem sektorju. To je posledica erozije zaupanja v kakovost likvidnostnih položajev nekaterih ameriških regionalnih bank ter pomislekov o kakovosti bančnih obvezniških portfeljev, zaradi česar se je pojavil strah glede potencialnih nerealiziranih izgub nekaterih vrednostnih papirjev ter ogroženosti depozitov, ki se je prezrcalil tudi v Evropo.

Dogajanje v ZDA

Začelo se je prejšnjo sredo z likvidacijo banke Silvergate zaradi nezmožnosti zadostiti zahtevkom strank (pravne osebe) po izplačilu depozitov. Sledil je kolaps banke Silicon Valley (SVB), ki je bila zaradi množičnih dvigov depozitov primorana k dokapitalizaciji, ki je bila neuspešna. Ob koncu tedna pa je regulator prevzel nadzor nad banko Signature, v kateri so se prav tako pojavile likvidnostne težave.

Ker sta zaupanje in sentiment depozitarjev ključna faktorja pri kakovosti poslovanja bank, strah in nezaupanje pa lahko privedeta do tako imenovanega bega depozitov, ki lahko ogrozi poslovanje bank, smo bili priča hitremu ukrepanju ameriškega regulatorja, ki je z namenom stabilizacije bančnega sektorja vzpostavil reševalni posojilni program, namenjen bankam v likvidnostnih stiskah. Spodbudna je bila tudi izjava predsednika Bidna, da naj Američane in ameriška podjetja ne skrbi dostopnost njihovih depozitov.

Kaj je skupno omenjenim bankam?

Treba je izpostaviti, da banke, ki so zašle v težave, niso sistemske banke, ampak so nišne regionalne banke z osredotočenostjo na tvegan kapital, kot so kripto menjalnice, tehnološka podjetja ter start-up podjetja (z izjemo banke Signature, ki je povezana z nepremičninsko in odvetniško industrijo). V obdobju nizkih obrestnih mer so ta podjetja zlahka pridobivala dodatne vire financiranja za razvoj in širitev svojega poslovanja. Posledično so presežke tega denarja hranile v bankah, kot so SVB, Silvergate in Signature Bank. Tako so banke beležile ogromne prilive depozitov, ki jih niso posojale naprej, temveč so jih vlagale v zelo varne, a hkrati nizko donosne ameriške državne obveznice, kar je v skladu z regulatornimi zahtevami po ohranjanju likvidnostne ustreznosti bank. Zaradi ohlapne denarne politike ameriške centralne banke je bil donos na tovrstne obveznice zgodovinsko nizek, kar je z zaostrovanjem monetarne politike v letu 2022 privedlo do višje zahtevane donosnosti na državne obveznice in padajoče prodajne cene obveznic, zaradi česar so banke v primeru potrebe po likvidnosti bile primorane prodajati obveznice v svojih portfeljih z izgubami. Na drugi strani so bila tehnološka podjetja v letu 2022 soočena s pomanjkanjem virov financiranja, zato so za svoje poslovanje začela porabljati denarna sredstva, deponirana pri bankah.

Propad banke Silvergate je bolj specifičen in povezan z izpostavljenostjo “kripto valutam” ter izključitvijo banke s seznama dovoljenih finančnih posrednikov na kripto borzi Coinbase, medtem ko se je dogajanje okoli bank SVB in Signature zapletlo zaradi prestrašenosti depozitarjev. Agencija za kreditno ocenjevanje Moody’s je v sredo sporočila, da bo banki SVB znižala kreditno oceno iz A3 na Baa1, kar je v četrtek povzročilo padec tečaja delnice banke SVB za 60 odstotkov, poleg tega pa so stranke v strahu dvignile depozite v višini 42 milijard dolarjev (skupna vrednost vseh depozitov je konec leta 2022 znašala 173 milijard dolarjev, skupna vrednost denarja in likvidnih naložb je znašala 133 milijard dolarjev). Regulatorji so v strahu pred morebitnim propadom banke in posledično sistemskega širjenja strahu tudi na preostale regionalne in nišne banke, v petek ob 9. uri po kalifornijskem času banko zasegli, zamenjali vodstvo ter začasno ustavili izplačilo depozitov. Dogajanje okoli banke SVB je povzročilo podoben paničen odziv pri strankah banke Signature. Preostale banke, ki so se znašle v likvidnostnih težavah, vendar jih ni dočakala usoda bank SVB in Signature, so med drugim tudi First Republic Bank, Western Alliance Bancorp in Pacific Western Bank.

Regulatorji so dodatno v nedeljo ustanovili poseben program BTFP (ang. Bank Term Funding Program), s katerim bodo bankam v stiski ponudili enoletna posojila s fiksno obrestno mero v zameno za zastavo obveznic, ki bi jih banke sicer morale odprodajati z izgubo.

Medtem so največje banke v ZDA (J.P. Morgan & Chase, Citi, Goldman Sachs, Bank of America) zabeležile najmanj stresa tako z operativnega vidika kot tudi z vidika trgovanja z delnicami. Bank of America je na primer samo v torek zabeležila za skoraj 15 milijard dolarjev prilivov v depozite.

 

Dogajanje v Evropi

Na drugi strani je ta teden v Evropi odmevalo mnenje revizorja PricewaterhouseCoopers, da naj bi bile notranje kontrole banke Credit Suisse neprimerne, zaradi česar je banka poskušala pomiriti depozitarje s sicer neuspešno dokapitalizacijo, kar je povzročilo začetek zadolževanja pri švicarski centralni banki v višini 50 milijard švicarskih frankov za zagotovitev zadostne likvidnosti. Banko Credit Suisse se sicer že vrsto let drži zlovešči sloves neustreznega naslavljanja tveganj, zaradi česar se že nekaj časa spopada z odlivi depozitov.

Oglasila se je tudi ECB. Guvernerka Lagarde je dejala, da namerava ECB odločno nadaljevati s svojo trenutno monetarno politiko ter pomirila vlagatelje, da bo ECB poskrbela za banke, ki se bodo znašle v likvidnostnih težavah. Dodala je, da je bančni sektor evroobmočja odporen in v močnem kapitalskem in likvidnostnem položaju. Treba je vedeti, da evropske banke še zdaleč nimajo tako koncentrirane depozitne baze kot nišne ameriške regionalne banke, ki so bile prej izpostavljene.

 

Pogled naprej

Ne smemo pozabiti, da se je bančna regulacija od finančne krize leta 2008 močno spremenila na način, da od bank zahteva več varovalk glede sistemskih in nesistemskih tveganj v obliki višjih zahtev po kapitalski ustreznosti, upoštevanju tveganj ter izvajanju stresnih scenarijev, ki omogočajo višjo stopnjo stabilnosti finančnega sistema. Tudi regulatorji so postali bolj zavedni glede pomena zaščite depozitarjev ter pozorni, odzivni in pripravljeni zagotoviti potrebno likvidnost bankam s pomočjo različnih izrednih finančnih skladov.

Problematično pa je morda dejstvo, da naj bi bil način reševanja, ki so ga sedaj deležne nišne regionalne banke, rezerviran le za največje in najbolj sistemsko pomembne banke, kar ustvarja precedens, da vse banke lahko računajo na pomoč države, kljub uporabi tveganih in neprimernih praks. Po drugi strani pa nam to kaže na pripravljenost zaščite bančnega sistema tudi ob manjših težavah, kar nas lahko navdaja z optimizmom, da tudi ob morebitnem poslabšanju stanja stvari ne bodo ušle izpod nadzora.