Triglav Skladi Stockcast in Matjaž Dlesk: Staranje azijskega prebivalstva

Matjaž: Pozdravljeni, poslušate Triglav Skladi Stockcast. Danes smo z vami jaz, Matjaž Pogorevc, investicijski analitik.

Alexandr: Jaz sem Alexandr Gutirea. Sem upravljavec investicijskih skladov.

Klara: Jaz sem Klara Repnik, delam na področju financ. 

Matjaž: Danes pa se nam je pridružil tudi upravljavec, ki upravlja sklada jugovzhodna Evropa in hitro rastoči trgi. Matjaž Dlesk. Lepo pozdravljen, Matjaž Dlesk. 

Matjaž Dlesk: Lep pozdrav vsem.

Klara: Pozdravljen.

Alexandr: Lepo pozdravljen! 

Matjaž: Danes se bomo pogovarjali o investicijski temi, ki smo jo pripravili. In ta tema je staranje prebivalstva v Aziji. Alexandr, zakaj se tebi ta tema zdi pomembna?

Alexandr: Prvi vidik oziroma prvi razlog je seveda številčnost prebivalstva v Aziji. Vsi vemo, da je Kitajska trenutno najbolj naseljena država na svetu in zelo blizu je tudi Indija, ki bo zelo verjetno kmalu prehitela Kitajsko. Drug razlog je seveda vpliv, ki ga imajo te države na svetovno gospodarsko rast. Kitajska je več let bila svetovni motor, kar se tiče gospodarske rasti. Veliko pričakujemo tudi od Indije na tem področju. In s tega vidika je razumljivo, da je pomembno razumeti, kaj se dogaja na tem področju v Aziji. In tematika staranja prebivalstva je izjemno pomembna. Tudi s tega vidika, da na splošno, če govorimo širše gledano in se ne osredotočimo na azijsko regijo. Ta tematika je izjemno pomembna zaradi tega, ker neposredno vpliva na gospodarsko rast. Torej, staranje gospodarstva ima negativen vpliv na delovno silo. In delovna sila oziroma rast na tem področju je eden od treh dejavnikov, ki vpliva na gospodarsko rast, poleg investicij v kapital in tehnologije, tako da demografski trendi neposredno vplivajo na gospodarsko rast. S tega vidika je ta tematika izjemno pomembna.

Matjaž: Okej, samo da povemo še, kakšni so ti trendi sprememb v Aziji. Torej v zadnjih treh desetletjih lahko vidimo, da se je pričakovana doba življenja v Aziji dvignila za okoli deset let. V južni in centralni Aziji trenutno znaša 69 let, v vzhodni in jugovzhodni Aziji pa se je dvignila za okoli devet let in trenutno znaša 76 pa pol let. Tako da na drugi strani se je pa zmanjšala rodnost, torej manj otrok se rojeva. Poleg tega se je tudi zmanjšala umrljivost, manj ljudi umira. In pridemo do tega, da se prebivalstvo stara. Matjaž, misliš, da bo to temeljito vplivalo na strukturo potrošnje v teh državah?

Matjaž Dlesk: Absolutno. Se pravi, če gre nekdo recimo v pokoj, vsekakor bo na starost trošil manj in tudi struktura bo verjetno drugačna kot recimo takrat, ko je bil mlajši oziroma ko je bil v srednjih letih. Je pa odvisno tudi od strukture prebivalstva. Se pravi, če imamo mlado prebivalstvo, bo verjetno ta problem mogoče malo drugačen, kot pa recimo v bolj zrelem demografskem režimu.

Matjaž: Torej v tem trenutku večina azijskih držav še nima primernih sistemov pokojninskega dohodka.

Matjaž Dlesk: Večina ne. Vsaj države v razvoju ... tukaj bi težko govorili o kakšnem res izoblikovanem pokojninskem sistemu. In večinoma je tako, da v bistvu otroci nekako preživljajo starša oziroma če gre za mogoče bolj zrel demografski režim, potem je tako, da vsak varčuje. Tako da recimo na Kitajskem, na primer, je stopnja varčevanja izredno visoka, ampak treba je vedeti, da oni pač nimajo izoblikovanega pokojninskega sistema, kar pomeni, ko se nekdo recimo zaposli, mora potem odvajati sam v bistvu za neko pokojnino mora nekaj varčevati, da bo potem lahko, ko se enkrat upokoji, imel zadosti prihrankov, da bo lahko od tega živel.

Matjaž: V razvitem svetu smo že kar precej stari in vedno manj otrok imamo in v Evropi naj bi bilo prebivalstva, ki je starejše nad 65 let, okoli 20 odstotkov. Pa me zanima, Matjaž, ali ima staranje prebivalstva večje negativne implikacije na razvitem trgu ali v Aziji?

Matjaž Dlesk: Na razvitem trgu bo verjetno imel več implikacij, ker staranje prebivalstva pomeni precejšen strošek za državo oziroma družbo. Tukaj je treba zagotoviti, kot sem že prej omenil, precej nekih stvari. Treba je posodobiti zdravstveni sistem, ki bo moral tako kapaciteto, da bo lahko v bistvu vse te starejše ljudi, ki bodo seveda vedno bolj zbolevali, pri starosti se vedno več nekih zdravstvenih težav pojavlja. Po drugi strani pa rabimo seveda tudi dolgotrajno oskrbo. Se pravi, ali so to domovi za ostarele ali so to neki posamezniki, ki skrbijo za ostarele, ki so pač na domu, se pravi varovana stanovanja oziroma kaj podobnega. In tretja stvar so potem seveda pokojnine, se pravi, oni morajo tudi od nečesa živeti. Predvsem v Evropi imamo recimo ta sistem, da si plačuješ neko pokojnino čez življenjsko obdobje, kot mi to poznamo. Mogoče v kakšni državi recimo ni točno tako, ampak je treba recimo nekaj varčevati za to. Ampak mislim, da se v Evropi to trenutno že dogaja. Se pravi, da se ta prehod s to staro družbo, se pravi star demografski režim se dogaja in kmalu bodo ravno najstarejši praktično največji del prebivalstva in to bo kar precejšen napor za družbo. Za mlajši demografski režim pa je nekaj drugega bolj problematičnega. Ker recimo Evropa je razvita družba in večinoma se države lahko te storitve nekako privoščijo, ker pač imajo dovolj veliko nekih finančnih sredstev, imajo nekaj ostalih kapacitet, da to lahko naredijo. Kar se tiče pa trgov v razvoju, tukaj je treba pa vedeti, da ta infrastruktura sploh še ni razvita in tudi države niso finančno močne, da bi jo zagotovile. Kar pomeni, da je pred njimi nek tek s časom. Se pravi, da bodo morale te generacije, ki sedaj ustvarjajo, dejansko ustvariti takšno družbo, ki bo res tako finančno in gospodarsko močna, da bo zagotovila te kapacitete, da potem ko se oni postarajo in ko se bo prebivalstvo začelo zmanjševati, da bodo oni potem lahko seveda tudi v bistvu uživali te sadove, ki se potem seveda delajo. Se pravi, da bodo imeli in zdravstveno zavarovanje in pokojnine in tako naprej, da bodo imeli dolgotrajno oskrbo in tako naprej. Seveda, dokler je mlad demografski režim, verjetno na to še ne mislijo kaj dosti. Takrat pa so tukaj različne oblike, kako se to naredi, se pravi predvsem na podeželju bolj otroci skrbijo za starejše, v mestih je mogoče malo več varčevanja, da potem vsak poskrbi za sebe in za svojo prihodnost, za svojo starost. Vsekakor pa tudi te države se bodo verjetno nekje v nekem obdobju pač začele starati. Težko, da bo pri kakšni državi, da bo populacija rasla v nedogled. Mogoče se bo to dogajalo v podsaharski Afriki, tudi na primer v Indiji, za katero pravimo, da bo v bistvu kmalu po prebivalstvu celo presegla Kitajsko, to se bo verjetno zgodilo v teh letih, mogoče v naslednjih parih letih.

Klara: Ko si ravno govoril o Indiji, ima ravno ta ogromno mladega prebivalstva. Ali se ti zdi, da bodo te države, ki beležijo trenutno večji delež mlajše populacije, uvedle kakšne ukrepe, da bodo preprečile tveganja, ki nastajajo s staranjem prebivalstva, kot je to na primer na Kitajskem in na Japonskem?

Matjaž Dlesk: Mislim, da to bo prišlo predvsem z urbanizacijo. Ker dokler imamo večji delež ruralnega prebivalstva, mislim, da bodo neke že starodavne tradicije, se pravi, tega pokojninskega sistema, se pravi, da otroci skrbijo za starejše, da bodo še vedno prišle bolj do izraza. Medtem ko v mestih se pa ta vzorec bistveno spremenil. Tukaj je težko imeti večštevilčno družino, se pravi, da imaš recimo več kot 5 otrok, kar je na vasi lahko povsem normalno. In v mestu je še dražje stanovanje, dražje življenje. Tako da je tukaj treba precej več zaslužiti, da lahko vzdržuješ svojo družino. Tako da tukaj s to selitvijo oziroma samo organizacijo potem se bo ta trend mogoče začel povečevati. Je pa tako, da se povečuje tudi produktivnost s selitvijo v mesta. In seveda, če se povečuje produktivnost, se povečuje BDP, s tem pa finančna moč države in sposobnost, da zagotovi to infrastrukturo, ki bo potrebna za starejše obdobje, za obdobje, ko bo v starejšem demografskem režimu. Težko bi rekel, da te države, ki imajo zdaj mlad režim, bistveno razmišljajo o tem. Mislim, da se bo to dogajalo čez leta, desetletja mogoče. Ampak tokrat ta problem ne bo tako akuten, do takrat se ne bodo bistveno ukvarjali s tem. Zaenkrat so preveč zaposleni s tem, da rastejo.

Klara: Ja, logično. Se bodo potem ubadali s težavami, ki bodo prišle čez 50 let.

Matjaž Dlesk: Tako. Oni v bistvu morajo zdaj naresti neko bazo, s katero bodo potem lahko ustvarjali. In ta baza se pač ustvarja na različne načine. Ampak predvsem pa je treba tukaj omeniti rast produktivnosti, tehnološki razvoj in razvojj infrastrukture. In potem sčasoma se seveda potem lahko tudi prelije v možnost oskrbe za starejše. Seveda pa tukaj je treba vedeti, da te oskrbe za starejše praktično v teh državah skorajda ni. Oziroma je  omejena na mesta. In težko bi rekel, da se bo to kar hitro začelo razvijati. Je pa seveda tukaj še en faktor, to pa je medicinska oskrba. Se pravi, če imaš recimo boljšo zdravstveno oskrbo, potem bo ljudje živeli dlje. V teh državah je recimo življenjska doba dosti nižja ravno zaradi tega, ker pač nimajo kvalitetne zdravstvene oskrbe.

Matjaž: Matjaž Dlesk, v poznih 70-ih so imeli na Kitajskem politiko enega otroka, s katero so omejili družine, da lahko imajo enega otroka. In to so zdaj končali leta 2016. Uspelo jim je pa zmanjšati stopnjo rodnosti v tistem času, da je padla pod 2 otroka na žensko v devetdesetih. In me zanima, kakšen vpliv je imelo to na Kitajsko. Kako se zdaj to vidi na Kitajskem? S kakšnimi problemi se lahko zaradi te politike srečujejo v prihodnosti?

Matjaž Dlesk: Tukaj govorimo o nekih 50 letih razlike oziroma štiridesetih približno. Ker če gledam recimo 70-ta leta, takrat je Kitajska imela problem, da je prebivalstvo precej hitro raslo in država je dejansko se zbala, da ne bodo uspeli prehraniti vseh teh ljudi in zato so potem uvedli politiko enega otroka, da bi to rast dejansko zajezili. V tem času se je na Kitajskem enormno stvari spremenilo. Država je trenutno neprepoznavna, glede na to, kaj je bila takrat, ko so to politiko uvedli in predvsem pa, kar se je zgodilo v procesu urbanizacije, ko so se ljudje začeli seliti v mesta in tudi enormna rast produktivnosti, enormna rast BDP-ja, infrastrukture in tako naprej. Tako da ta Kitajska je čisto drugačna kot tista, kot je bila recimo konec sedemdesetih let, mogoče konec osemdesetih let. Jasno, kaj je ta politika povzročila, da je že Kitajska na tej prelomnici, ko bo začelo prebivalstvo upadati. In to jim sicer ni najbolj všečno in zdaj bi oni raje to spodbujali.

Matjaž: Ali misliš, da ravno ta ničelna COVID-toleranca na Kitajskem, zaradi katere imajo lockdowne že ves čas, prispeva tudi k naravnemu prirastu, k višji rodnosti otrok zaradi tega, ker so ljudje zaprti?

Matjaž Dlesk: Težko bi rekel. Tam je tudi ena druga težava, da mogoče ta socialni sistem nič čisto do konca razvit. Dejansko večina prebivalstva živi v mestih. Prej je bila na podeželju, ampak zdaj je pa večina že v mestih. Življenje v mestih niti slučajno ni poceni. Nepremičnine so izredno drage, vsaj recimo v teh večjih mestih. Potem, kar se tiče skrbi za otroke, recimo vrtec je treba seveda normalno plačati. Tukaj ni kakšnih socialnih transferjev ali česarkoli in tudi seveda je treba pač denar zaslužiti, kar tudi ni lahko. Tako da v nekaterih mestih, vsaj teh večjih, je že problem, da se pari sploh odločajo imeti otroke, ker to enostavno potegne za sabo enormne finančne obveznosti. Tudi če bi spodbujali rodnost, vsaj pri tem segmenta prebivalstva, verjetno ne bi imeli kakšnega bistvenega uspeha. Bi bilo pa recimo mogoče to bolj uspešno spodbujati predvsem pri ruralnem prebivalstvu.

Klara: Ampak tu bi jaz še dodala, da ne vem, če so na Kitajskem to politiko enega otroka uvedli, je to že dolga doba od takrat. In tu se tudi navade posameznika, ali želi imeti otroka ali ne, se spremenijo. Ne morejo kar naenkrat zahtevati, zdaj imate pa lahko dva ali celo tri otroke. Ne more se spremeniti čez noč. To je proces, ki je nekako zakoreninjen.

Matjaž Dlesk: Definitivno, tudi mentaliteta se spremeni, ampak mislim, da so tukaj čisto objektivne in materialne možnosti. Vsaj, če govorimo za mestno prebivalstvo. Kmečko prebivalstvo mogoče bi bilo lahko malo drugače. Tam še imajo variante, da imajo več otrok. In definitivno pa, če bodo hoteli, da jim prebivalstvo ne upada več, potem bodo morali začeti spodbujati rodnost, kar pa je v danih okoliščinah, ki so kompletno različne, kot so bile takrat, ko se je ta politika enega otroka uvajala, bistveno bistveno težje.

Klara: In vsekakor spodbujati rodnost v mestih, glede na to, da bodo v mestih se srečevali največ s to težavo starejših, v bistvu ljudi nad 56 let. In v mestih je mogoče res največja težava, če ne bo toliko mladega aktivnega prebivalstva.

Matjaž Dlesk: Mlado aktivno prebivalstvo je v mestih in tam prevladujejo. Problem je v tem, ker nimajo zagotovljene vse dodatne skrbi, recimo za otroke. In že recimo vrtec, potem šolanje in tako naprej. Potem, kako ga spraviti na fakulteto, ker je treba vedeti, tudi otrok se bo moral nekje šolati, dobiti neke kvalifikacije, da bo potem recimo lahko dobil, ko se zaposli, primeren dohodek, da bo sploh preživel v mestu. Ker, kot sem že rekel, življenje tam je zelo drago.

Alexandr: Če predpostavimo, da Kitajski ne uspe obrniti tega trenda, kakšne možnosti sploh imajo? Imamo v bližini Japonsko, lep primer, od tega se lahko veliko naučijo. Imamo tudi primer Južne Koreje. Bi izpostavil, kakšne načine, metode, ki jih uporabljajo pri teh dveh državah in ki jo lahko začnejo uporabljati tudi na Kitajskem ali pa jih že uporabljajo?

Matjaž Dlesk: Če gledamo recimo zdaj kongres Komunistične partije. Sem prebral otvoritveni govor predsednika Šija in demografije nisem zasledil, da je bila kje bistveno omenjena. Kar pomeni, da očitno tega problema še niti ne vidijo. Mogoče bo to s časom prišlo. Ampak mislim pa, da se kaj zelo s to politiko mogoče niti ne bodo ukvarjali. Pač bodo sprostili, da ima lahko kdo kdorkoli pač to, kar želi. Ampak zdaj je pa treba pogledati recimo objektivne možnosti za to. Recimo financiranje vrtcev, šol in tako naprej, se pravi, izobraževanja in tako naprej. Potem tudi, kar se tiče, nekega social housinga, stanovanja, stanovanjska politika, seveda delajo na tem. Jasno, delajo, ampak tukaj mislim, da jih čaka kar precej dela. Zdaj, kar se tiče pa same Japonske, mislim, da Kitajska vseeno še ni tam, kjer je Japonska. Japonska ima izrazito star demografski režim. Mogoče je bliže Koreja. Kitajska mislim, da je tukaj vseeno še mogoče kakšno desetletje ali pa še več zadaj. Tako da verjetno se bodo pa slej ko prej morali tudi s tem začeti ubadati.

Klara: Na Japonskem so že leta 2000 uvedli nekako celovito zavarovanje za dolgotrajno oskrbo in tudi vlada je forsirala podjetnike, da investirajo v tehnologijo, predvsem v robotiko za oskrbo in so v bistvu na Japonskem že ogromno naredili, ker imajo že zdaj tako staro prebivalstvo, da se nekako zavarujejo zaradi tega, ker nimajo tako delovno aktivnega prebivalstva.

Matjaž Dlesk: Ja, to je potem problem proizvodnje, ko enostavno nimaš več ljudi, ki bi skrbeli za vse skupaj. In potem morajo skrbeti roboti. In tukaj mislim, da so Japonci vodilni. Predvsem pa ta azijski sistem je nekoliko drugačen v tem pogledu kot recimo evropski. Evropski model temelji na migracijah, se pravi, na spodbujanju migracij, da potem pride čim več ljudi v Evropo in da potem dobijo neko delovno silo. Medtem ko azijski sistemi pa v glavnem niso tako odprti za tujce, recimo Japonska, čeprav že tam v bistvu nekje od konca 80-ih let v bistvu imajo star demografski režim, še vedno niso nekako odprti za priliv tujcev. Tudi na Kitajskem ni tega opaziti, da bi zdaj želeli priliv ljudi od kod drugod.

Klara: Pa mogoče misliš, da bodo v prihodnosti, čez kakšnih 20 let?

Matjaž Dlesk: Dvomim, če Japonci niso zdaj v praktično tridesetih letih, dvomim, da bodo potem še kaj kasneje. Tako da mislim, da bo tam šlo bolj na neko tehnologijo in da bodo poskušali z roboti, s povečevanjem produktivnosti ta minus na delovni sili nekako nadoknaditi.

Alexandr: Avtomatizacija, robotizacija, pospešena industrija ... Tudi Kitajska in Južna Koreja imajo največjo bazo industrijskih robotov. So Kitajska, Japonska in Južna Koreja, Združene države Amerike, tako da očitno naslavljajo ta problem.

Matjaž Dlesk: Ja, očitno je to in tudi mislim, da se bo ta trend nadaljeval. Tudi ne bi bil presenečen, če bi recimo Evropa se mogoče malo odmaknila od migrantskega modela, pa začela v bistvu več staviti na robotiko, ampak če pa nimajo migracij, kot recimo v Aziji, potem pa je enostavna varianta, da gredo na robote, na avtomatizacijo. In glede na to, da se bo prebivalstvo še naprej staralo, mislim, da se bo ta trend, kar se tiče avtomatizacije in robotizacije, še naprej razvijal. Mislim, da tukaj definitivno še nismo videli konca.

Alexandr: Kaj pa to pomeni za gospodarsko rast držav, ki trenutno še nimajo tako razvite industrije? In ki bi lahko pričakovale, da bi se industrija preselila v te države. Ampak zdaj imamo robote in sploh ni treba preseljevati proizvodnje. Recimo imamo primer Vietnam. Ta država je v zadnjih letih beležila porast investicij v proizvodne kapacitete tudi zaradi tega, ker je proizvodnja na Kitajskem postala dražja in so začeli seliti proizvodnjo v Vietnam. Ampak če zdaj imamo avtomatizirane tovarne, če zdaj imamo pametne industrijske robote, kako to vpliva na gospodarsko rast teh držav, ki nimajo več možnosti, da bi rasle zaradi tega, ker pospešeno gradijo tovarne?

Matjaž Dlesk: Mislim, da se bo proizvodnja še vedno mogoče selila tja, kjer bo ceneje. Zdaj, ali bo to z roboti ali bo to  brez robotov ... Mislim pa, da se izplača že gospodarska rast višja, se mora zato potem nekje to poznati. Se pravi, da se nekje potem tudi več investira in da so to potem lahko tudi kakšni bolj delovno intenzivni sektorji. Se pravi, če je potem delo relativno cenejše od recimo robotov, potem bodo verjetno poskusili izkoristiti pač delovno silo. Če pa delovne sile ni, potem grejo pa seveda na robote. Tako da ja, seveda kakšna visokotehnološka podjetja, ki jih seveda te države tudi želijo, da investirajo9 in da tam proizvajajo, bodo verjetno šla na robote, ker so enostavno te kakšne proizvodne operacije tako zahtevne, da jih pač ljudje sami ne moremo z rokami nekako izvesti. Tam pa seveda moramo imeti potem ali stroje ali robote, kar koli drugega, pač avtomatizacijo procesov.

Matjaž: Katera področja poleg robotike pa postanejo zanimiva, če predpostavljamo, da se bodo postarali do leta 2030, v naslednjih desetih letih mogoče?

Matjaž Dlesk: Ja, mogoče v 10 letih je že malo prehitro, mogoče bo učinek staranja res prisoten, mogoče na Kitajskem. Težko bi rekel za kakšne države jugovzhodne Azije, tukaj imamo večinoma ali niti ne mlado ali pa mogoče niti ne tako zelo mlado prebivalstvo. Mogoče zrelo bolj, ampak težko, da se bo tukaj kaj bistveno govorilo o staranju. Mogoče, ampak ne prav zelo. Kar bi še izpostavil poleg sektorjev, ki sem jih omenil, predvsem bi rekel tukaj zdravstvo in farmacijo, ker mislim, da se bo potem začelo to uvajati, ker z večjim GDP-jem, z večjo gospodarsko razvitostjo bi se moral razviti tudi nek zdravstveni sistem.

Matjaž: Kaj pa na primer zavarovalnice, banke, glede na to, da še nimajo nekega pokojninskega sistema?

Matjaž Dlesk: Tudi to je ena zanimiva stvar, ker tukaj je od države do države odvisno, ampak če recimo država nimanekega javnega pokojninskega sistema, potem bo moral jasno vsak zase varčevati. In tukaj pridejo seveda v poštev in pokojninski skladi in tudi bančni depoziti ali pa kombinacija celo obeh. Tako da tukaj bi se recimo še dalo, čeprav mislim, da ta segment prav zelo razvit v Aziji še ni.

Matjaž: Tudi ko smo temo raziskovali, smo opazili, da res ni veliko infrastrukture za omogočanje neke dolgotrajne oskrbe starejših ljudi, kakor na primer dom za upokojence. Sem pa videl, da na Kitajskem so že začeli graditi skupnosti, kjer jim omogočajo vse storitve, od zdravstvene oskrbe do supermarketov, do bančništva, tako da je vse na enem mestu. Pa me zanima, ali misliš, da bi se to lahko prijelo, da bi se pravzaprav neka naselja pojavljala za starejše občane in je potem neka all-inclusive varianta, da lahko živijo dostojno starost?

Matjaž Dlesk: Tukaj je malo odvisno od same mentalitete oziroma zgodovine in vsaj azijski narodi so znali biti v preteklosti dosti kolektivistični. Dobro, recimo Kitajci imajo še vedno tak sistem, da jih spodbuja h kolektivizmu. Tako, da na Kitajskem bi verjel, da bi se recimo take skupnosti lahko še naprej razvijale. Mogoče v kakšnih drugih državah, ki pa mogoče niso tako kolektivistične, pa tak sistem mogoče ne bi bil ravno najboljši. V Evropi recimo se verjetno ne bi prijel. V Aziji pa so seveda zgodbe drugačne in bi bile take skupnosti tudi zaželene.

Alexandr: Zadnjič smo se pogovarjali o prehodu na zeleno gospodarstvo, torej, govorim o prvi epizodi, in se sprašujem, ali bomo imeli težave pri prehodu na zeleno gospodarstvo zaradi demografskih trendov Azije. Azijske države so med največjimi onesnaževalci. Tukaj je seveda Kitajska, tudi Indija, pravzaprav tudi Japonska. In kakšen vpliv bo imelo staranje prebivalstva na to dinamiko prehoda na zeleno gospodarstvo; govorim predvsem z vidika potrebnih investicij, kot tudi mogoče celo z vidika pripravljenosti sprejeti dejstvo, da bo gospodarstvo moralo postati zeleno.

Matjaž Dlesk: Kar opažam, recimo države, je dejansko skrb za zeleno okolje precej povezana z ravnijo GDP-ja. Recimo, če gre za revnejše države, potem se bolj nagibajo k temu, samo da preživijo. Da imajo zadosti hrane. To je za njih zadosti. Seveda pa je treba vedeti, če samo skrbijo predvsem za dosti hrane, da so samooskrbni, je tukaj tudi njihov ogljični odtis v bistvu precej nizek. Večji problem nastane, kot sem že omenil, z urbanizacijo, ko gredo v mesta, tukaj pa se prične proizvodnja in proizvodnja seveda izpušča toplogredne pline, predvsem CO2, se pravi ogljikov dioksid. In potem je treba seveda zagotoviti tudi elektriko in ta elektrika, vsaj v Aziji, čeprav imajo možnost recimo s sončno elektrarno in tako naprej, tudi vetrne oziroma pač za različne tipe obnovljive energije, še vedno na žalost je v glavnem precej umazana, v glavnem je tam velika večina na premog, ki je seveda tudi najbolj razpoložljiv energent, jasno. Tako da mislim, da bo tukaj potrebne ogromne investicije, tudi mogoče kakšne donacije recimo od nekje drugod ali karkoli samo zato, da bi se pač nekje ta energija začela proizvajati iz bolj obnovljivih virov oziroma bolj zelenih virov.

Klara: Ampak za Kitajsko sem slišala, da ogromno količino elektrike pridobijo s hidroelektrarnami in da imajo v bistvu še ogromno potenciala za obnovljive vire.

Matjaž Dlesk: Zdaj kar se tiče pa hidroenergije, seveda, največja hidroelektrarna na svetu Treh sotesk je na Kitajskem. In verjetno bodo še kakšno naredili. Je pa tako, da hidroenergija ni prav zelo zanesljiva ravno zaradi tega, ker lahko pride do suše. In na Kitajskem se že dogaja, recimo, da cele reke v bistvu presušujejo ravno zaradi klimatskih sprememb.

Matjaž: Prej si omenil, da v urbanih naseljih Azije energijo pridobivajo na manj čist način, da je več emisij, da so tovarne prisotne, ali potem pričakuješ, da se bo starejše prebivalstvo srečevalo z več težavami z zdravjem, kot bi se sicer, in bo zarad tega večje povpraševanje po farmacevtskih izdelkih?

Matjaž Dlesk: To so že zdaj, ampak ne samo starejši prebivalci, ampak vse prebivalstvo. Govorimo o mladih, na primer, od otrok naprej, vsi se soočajo s tem, da enostavno smoga je preveč. In seveda to jasno negativno vpliva na zdravje. Tako da že mladi v bistvu obolevajo, ne samo starejši. In tukaj je jasno, bo treba potem nekaj narest, ker mislim, da med najbolj onesnaženimi mesti je trenutno New Delhi oziroma pač ta podhimalajski del Indije. Verjetno bi morali zgraditi kakšno jedrsko elektrarno, ker pač jedrska energija ne izpušča emisij v zrak. Potem je tu seveda sama kurjava, ker je treba vedeti, sever Indije je že izven tropskega pasu, tako da zime znajo biti nekoliko hladne in začnejo potem kuriti takrat odpadke. To pa precej seveda nekih škodljivih delcev spušča v zrak. In to se potem seveda vse diha.

Alexandr: Ja, ampak če se vrnemo nazaj na demografske trende. Če bi poskusili azijsko regijo razbiti na segmente, torej Kitajska, Indija, Južna Koreja, Tajvan pa ostale države jugovzhodne Azije. Kje ti vidiš mogoče največ priložnosti z vidika investicij v naslednjih desetih letih ob upoštevanju demografskih trendov?

Matjaž Dlesk: Ja, demografske trende, potem bi gledal predvsem na države z mladim prebivalstvom. Ker tam je pričakovati največjo rast BDP-ja. Recimo neka Japonska, na primer, ki ima staro prebivalstvo, tam so stopnje rasti zelo nizke, okoli nule. Mogoče en procent. Če gledamo Kitajsko, bi rekel, da za svoj demografski režim v bistvu še zelo hitro raste, ampak verjetno to ne bo v nedogled in ta rast se bo seveda zmanjševala. Če pogledamo recimo kakšno Indijo, če gledamo Indonezijo, gledamo Filipine, tukaj pa mislim te države, pač rastejo, tam nekje po nekih 5 % na leto in mislim, da bi glede na njihovo nizko osnovo ta gospodarska rast lahko še v bistvu zdržala tudi mogoče še kar nekaj časa.

Alexandr: Torej, če poskusim to, kar si zdaj povedal, zdaj in še pred tem, torej z vidika investicijskih priložnosti, ali bo držalo, da lahko iščemo segmente gospodarstva, ki so v državah jugovzhodne Azije in Indije, torej v državah z mlajšim prebivalstvom, torej segmente gospodarstva, ki so izpostavljeni na gospodarsko rast, pri čemer v drugih državah, torej Kitajska, Južna Koreja, Tajvan smo lahko nekoliko bolj oziroma moramo biti nekoliko bolj specifični in iskati investicijske priložnosti na drugih segmentih, recimo tehnologija, farmacija, to, kar si izpostavil, tudi zavarovalnice. Torej ne gre za to, da sploh ni priložnosti v teh državah, ampak so nekoliko bolj ozke, specifične.

Matjaž Dlesk: Definitivno specifične. Tako da tehnologija absolutno ne. Če so mlajše prebivalstvo in seveda da ni imigracij, ni priliva prebivalstva od drugje, potem bo treba absolutno robotizirati in avtomatizirati proizvodnjo. Potem je tukaj seveda še pomembna formacija. Tudi mogoč, kar se tiče samih zavarovanj, neke zavarovalnice, banke in tako naprej, čeprav mislim, da gre kar precej pri njih prek bank, pri Kitajcih. Dočim če gledamo recimo manj razvite države, tam pa jasno, tehnologija mogoče niti ni, bo tudi v fokusu. Tudi recimo Indija ima precej nekih farmacevtskih podjetij, ki so tudi globalno prisotna. Tudi če gledamo recimo učinkovine, precej učinkovin, se pravi za zdravila, ki se uporabljajo globalno v tovarnah po svetu, je narejena v Indiji, pa nekaj tudi še na Kitajskem, tako da tudi tukaj so prisotni, čeprav oni so v bistvu na začetku dobavne verige. Kar se tiče tehnologije, seveda, tudi Indijci so začeli z nekimi tehnološkimi podjetji. In tudi če gledamo neko industrializacijo, pa potem digitalizacijo, če gledamo razvoj na Kitajskem, je tukaj šel presenetljivo hitro. Bomo videli, kako bo to recimo v Indiji, ampak tudi tukaj imamo določena podjetja, ki se ukvarjajo z informacijsko tehnologijo, predvsem to potrošniško informacijsko tehnologijo, in bodo pa tudi v prihodnosti recimo še zaslužila, pa bodo postala neki globalni igralci.

Alexandr: Ja, torej regija se razvija. Z različno hitrostjo se bodo razvijale različne države, z različno dinamiko, z nihajnostjo. Gotovo bomo videli še več različnih podjetij, ki bodo tako ali drugače poskusila razumeti, kaj se točno dogaja na področju demografije in izkoristiti priložnosti tako ali drugače.

Matjaž: Hvala ti za tvoj čas, Matjaž Dlesk. Lepo, da si bil danes z nami.

Klara: Hvala, Matjaž.

Alexandr: Matjaž, hvala lepa.

Matjaž Dlesk: Ni za kaj.

Matjaž: Podcast, ki ste ga poslušali, je informativne narave in ne predstavlja naložbenega priporočila oziroma investicijskega svetovanja. Je splošne narave in ne more upoštevati posameznih potreb poslušalcev.

Epizoda je bila posneta leta 2022, zato se vsebina nanaša na razmere in podatke iz tega obdobja.

Podcast, ki ste ga poslušali, je informativne narave in ne predstavlja investicijskega svetovanja oziroma naložbenega priporočila, je splošne narave in ne more upoštevati posameznih potreb poslušalcev.