Škarje in platno v rokah centralnih bank in potrošnikov

Ključni poudarki na globalni ravni:

• IMF je v aprilski napovedi rasti BDP znižal za 143 držav ali 86% globalnega BDP (vključno z državami/regijami opisanimi v nadaljevanju: ZDA, Kitajska, Evroobmočje, Japonska)
• Še naprej bodo prisotni šoki na področju energentov, surovin in materialov, poljščin, živil
• Inflacija se približuje vrhu, cene se bodo še nekaj časa ohranjale na povišanih ravneh
• Trg dela je še čvrst, je pa dosegel svoj vrhunec
• Centralne banke umikajo likvidnost in višajo obrestne mere, verjetnost agresivnejšega ukrepanja se krepi
• Fiskalne kovid spodbude so se v večjem delu umaknile (predvsem kovidne spodbude)
• Rusija in Zahod si bosta še naprej prizadevala prelisičiti drug drugega
• Eno ključnih tveganj predstavlja Rusko-Ukrajinska kriza: dlje ko bo prisotna, bolj se bodo posledice zažirale v gospodarske organizme (tudi na globalni ravni)
• Tveganj povezanih s kovidom še ne moremo opustiti
• Energetsko osamosvajanje Evrope od Rusije se bo nadaljevalo
• Približno 6-12 mesecev bodo na energetskem trgu prisotna neravnovesja
• Dilema centralnih bank rast vs. inflacija pridobiva na pomenu
• Institucije opazno nižajo gospodarske obete, recesija za letošnje leto še ni osrednji scenarij (verjetnost se krepi v letu 2023, predvsem za posamezne ekonomije, ne pa na globalni ravni)

ZDA

Agregatna makro slika ZDA je še vedno videti solidna. Na splošno potrošnja še ne popušča. Se pa pomika od segmenta blaga v smeri storitev. Potencial industrije še naprej hromi pomanjkanje ustrezne delovne sile na trgu dela, ki ostaja čvrst, plače naraščajo. Indeksi PMI se nahajajo v območju ekspanzije. ISM PMI predelovalnega sektorja sicer nakazuje znamenja umirjanja dinamike pri nekaterih industrijah. Ker pa za večino od njih velja, da so v tesni korelaciji z gradbenim sektorjem, lahko zaenkrat to obravnavamo kot posebnost (»industry specific«) in ne kot prevladujoči oziroma razširjeni trend. Depoziti prebivalstva so še vedno na visokih ravneh. Pred izbruhom pandemije so znašali 1.000 milijard ameriških dolarjev. Danes jih je še vedno za 3.400 milijard ameriških dolarjev. Dolar je močan. Finančni pogoji so še ugodni. Nekoliko manj to velja za hipotekarna posojila oziroma obresti, ki so se od 50-letnega dna že kar precej oddaljile. Skrb glede prihodnje dinamike ameriške ekonomije se poraja predvsem zaradi zgodovinsko nizkega razpoloženja potrošnikov in pričakovanega zaostrovanja denarne politike ameriške centralne banke (Fed). Pri obeh je inflacija ključna determinanta zaskrbljenosti. Ta pa se še ne umirja. Približuje se vrhu, žal pa se je začela naseljevati v vse številčnejše blagovne skupine in tudi storitve. Kupna moč se znižuje, nakupne navade se spreminjajo, pripravljenost potrošnikov za nakup se ohlaja. Načrtovano višanje ključne obrestne mere bo ta trend dodatno pospešil. Dvigi obrestnih mer bi lahko bili višji pred (junij, julij) ali pa po vmesnih volitvah v ZDA. V času volitev se Fed v duhu neodvisnosti običajno nekoliko umiri s svojimi aktivnostmi, da ohranja vtis neaktivnosti v politični kampanji. Zato so oči javnosti uperjene v centralne banke, ki so pred izjemno zahtevno nalogo: umiriti inflacijske pritiske, ne da bi ob tem pretirano zavrle gospodarsko dinamiko. Skepsa tržnih udeležencev se nanaša na slednje. To, da se ZDA pomikajo proti vzdržnejši rasti, ne predstavlja presenečenja. Negotovost gravitira okoli morebitne ustavitve cikla. To pa vznemirja tržne udeležence in poslabšuje razpoloženje tudi med podjetniki in njihovo pripravljenost investiranja. Možnih je več scenarijev. V kolikor bi v letu 2023 obrestna mera znašala okoli 3,5-3,7 odstotka, bi to lahko označili za obrestno mero nad trendom. Višje obrestne mere bi zavrle gospodarsko dinamiko. In v primeru, da bi se sočasno realna rast BDP nahajala okoli ravni 1 %, bi to hkrati predstavljalo območje pod trendom. Če bi ta teza prestala test v realnosti, bi to verjetno spodbudilo Fed, da še pred iztekom 2023 ponovno prilagodi politiko, zaključi trend zaostrovanja denarne politike in ga morebiti celo obrne v smer spodbud.

Kitajska

Kitajska se je znašla pred velikim izzivom. Mešanica gospodarskih reform in državnega nadzora trenutno ne daje več želenih rezultatov. V letu volitev se je okrepil dvom v ideologijo Ši-ja. Obstaja možnost, da mu načrt ne uspe. Ključni razlog pa bi lahko iskali v nezadovoljstvu s pristopom omejevanja širjenja kovida, ki traja že 29 mesecev. Politika ničelne tolerance povzroča zastoj v podjetniški iniciativi. Podjetnike skrbi nestabilnost poslovnega okolja, v kolikor se obstoječa politika nadaljuje. To bi lahko trajneje prizadelo hitro rastoči sektor visoke tehnologije, ki predstavlja 8 % BDP, in upočasnilo zahtevno okrevanje nepremičninskega sektorja, ki predstavlja dobrih 20 % BDP. Večina makro podatkov vse od izbruha kovida ni zabeležila takšne šibkosti kot jih trenutno. Prodaja stanovanj je bila denimo aprila 47 % nižja kot pred letom dni, cene so se začele nižati. Razpoloženje potrošnikov je nizko. Trgovina na drobno je bila nižja v primerjavi z lanskim letom. Precej neugodna popotnica, glede na to, da je letošnja rast BDP temeljila na okrepljeni notranji potrošnji. Centralna banka, za razliko od Zahodnih, posledično ostaja spodbudna. Vlada želi zagnati novi cikel infrastrukturnih projektov, ki bi jih financirali z izdajo obveznic. Vendar pa bo izvedba morda nekoliko zahtevnejša, saj kapital državo zapušča. Odlivi kapitala, gospodarstvo, ki je upočasnjeno zaradi dolgotrajnih zapor zaradi COVID-19, in zaostrovanje denarne politike ZDA pa spodbujajo depreciacijo RMB. Valuta je pod pritiskom tudi zaradi kitajske odvisnosti od uvoza surovin. Surovinski trg pa ovira vojna v Ukrajini. Kitajska je še naprej izpostavljena grožnji sekundarnih ameriških sankcij. Možnosti ponovnega državnega intervencionizma na valutnem trgu ne moremo povsem izključiti. Kitajska je namreč v preteklosti lastno valuto upravljala bolj aktivno kot druge države s spremenljivimi menjalnimi tečaji. Depreciacija sicer ugodno vpliva na izvozno konkurenčnost, bodo pa koristi v trenutnih okoliščinah omejene, saj se globalno povpraševanje po blagu ohlaja in preusmerja k storitvam. Na drugi strani bo nižja vrednost valute povzročila višje uvozne stroške in spodbudila inflacijo, ki bi lahko dodatno ohromila domačo potrošnjo. V drugem polletju letošnjega leta sicer pričakujemo povišano gospodarsko dinamiko v primerjavi s prvim polletjem, saj se zapore umikajo, potrošnja bo stekla, enako velja za podjetja. Če pa bo Kitajska vztrajala pri obstoječem modelu in se pojavijo nova žarišča virusa, bo rast gospodarstva letos nižja od pričakovanj in tudi bolj nepredvidljiva. Posledice bodo čutili Kitajci in svet v celoti.

Evro območje

V primerjavi z ZDA je več izzivov pred Evropo. Med ključne zagotovo sodijo oskrbovalne verige, energetska kriza, inflacija. Izpostavljena je varnostnim tveganjem, zaradi bližine Ukrajine je ogrožen mir. V Evropi lahko trenutno spremljamo dokaj redek pojav. Inflacija in industrijska proizvodnja se gibljeta v nasprotni smeri. To pomeni, da bo poseg ECB dodatno zavrl industrijsko proizvodnjo, ki jo še vedno hromijo težave v oskrbovalni verigi. Tudi zaradi razmer na Kitajskem.

Visoke cene energentov in hrane bodo še vršile kratkoročni vpliv na inflacijo, katere disperzija se širi. In ker je brezposelnost zgodovinsko najnižja, so pogoji za ukrepanje ECB izpolnjeni. Že letos pričakujemo končanje osemletnega obdobja negativnih obrestnih mer. Krepijo se pričakovanja, da bo poseg izrazitejši od trenutno komuniciranega. To pa bi izraziteje ohladilo potrošnjo, ob tem da je že sedaj razpoloženje na zgodovinsko nizki ravni. V primeru, da se trenutne razmere zavlečejo, možnosti stagflacije ni mogoče zanemariti. Vendar pa morda ne tako akutne, kot je bila v zgodnjih 80-ih letih. Tedaj je inflacija krepko presegala trenutno, medtem ko se je BDP krčil. Ob koncu leta naj ne bi nobena evropska država zabeležila rast BDP nižje od odstotka (IMF pričakovanja). Veliko bo odvisno od uspešnosti razrešitve izjemne energetske negotovosti.

 
Japonska

Agregatna makro slika Japonske ima možnost izboljšanja. Japonska je namreč zaostajala pri okrevanju za razvitimi ekonomijami. Predvsem zaradi relativno ostrih ukrepov za obvladanje kovidnih razmer. Ukrepi se umikajo, večina je bila odpravljena koncem prvega četrtletja. Zamujeno bi podjetja in potrošniki lahko nadomestili v drugi polovici letošnjega leta. Tezo podpira višja raven razpoloženja potrošnikov in indeksov PMI. Kljub temu, da je IMF tudi Japonski znižal napoved rasti BDP v letu 2022 s 3,3 % na 2,4 %, to še vedno predstavlja rast nad potencialom. K rasti bi lahko največ prispevala zasebna potrošnja. In tudi ponovno odprtje meje tujim turistom. Potrošnja Japoncev je sicer močno občutljiva na inflacijo. V zadnjih mesecih narašča intenzivneje in je na medletni ravni višja za 2,5 odstotka. Na prvi pogled ni tako pereča kot pri nekaterih drugih ekonomijah. A za Japonce v določeni meri je, saj v zadnjih treh desetletjih še niso doživeli trajnega zvišanja cen. Povprečna inflacija v tem obdobju je znašala komaj 0,3%. Japonska ni imuna na globalne inflacijske silnice, kot sta denimo rast cen surovin in energentov ter ovire v oskrbovalnih verigah. Njena posebnost je v tem, kako se podjetja in potrošniki na šoke odzivajo. Po desetletjih stagnacije in neuspelih poizkusov zaposlenih za višje plače (od leta 2000 je znaša realna rast plač pičlih 0,4%), je japonski potrošnik postal izjemno občutljiv na višanje cen. Posledično japonska podjetja redkeje posegajo po njihovem višanju. Gre za popolno nasprotje konceptu kot ga imajo denimo ZDA, kjer podjetja višje vhodne stroške hitro prenašajo na stranke, te pa si posledično prizadevajo za dvig plač (od leta 2000 je znašala realna rast plač dobrih 25 %). V zadnjem obdobju je opazna precejšnja depreciacije jena. To je sicer ugodno za izvozna podjetja, medtem ko se bodo uvozna podjetja sočasno soočala z relativno višjimi vhodnimi cenami. Posledično pa tudi potrošniki. Tako se Japonska nahaja v točki, ko potrošnja predstavlja ključni generator prihodnje rasti gospodarstva, sočasno pa predstavlja nevarnost, da jo ohladi.