Datum objave
18. 2. 2023
Potrebujejo jih razviti, pridobivajo pa manj razviti
Kategorija
Kategorija
Dostopnost ključnih surovin zelenega prehoda bo pomembna za varnost dobavnih verig industrijskih sil.
Kaj imajo skupnega kobalt, nikelj in litij? To so najbolj ključne surovine za tri največja gospodarstva na svetu, ki so trenutno potrebne za zeleni prehod.
Evropska komisija je leta 2020 na osveženi seznam kritičnih surovin kobaltu dodala še litij, medtem ko so se na seznamih kritičnih surovin ZDA in Kitajske v letu 2022 znašli litij, kobalt in nikelj. Dostopnost teh surovin bo ključna za varnost dobavnih verig in tudi v prihodnosti zagotovo ena izmed perečih tem.
Malo volje za rudarjenje v Evropi
Pridobivanje surovin še vedno ostaja med okolju manj prijaznimi industrijami in zato ne moremo pričakovati odpiranja večjih kapacitet pridobivanja surovin v razvitejšem delu sveta, predvsem v Zahodni Evropi in ZDA, kjer bodo te surovine najbolj potrebovali.
Špekulacije o dodatnih rudarskih zmogljivostih in manjša stabilnost družbenih sistemov v manj razvitih delih sveta povzročajo višjo nihajnost borznih cen niklja in kobalta. Podatki o cenah litija so v najboljšem primeru težko dostopni, saj se večina trgovanja opravi na Kitajskem, vendar ne kažejo večjega popuščanja v povpraševanju. Večina litija je pridobljenega v Avstraliji, kjer je proizvodnja še najbolj stabilna, sledi manj stabilna ponudba Čila ter Kitajske, ki je največja porabnica litija. Predelava litija, ki je za zdaj še glavna komponenta baterij električnih vozil, je večinoma na Kitajskem.
Kobalt je postal izjemno zanimiv v zadnjem letu, ko se ukvarjamo z visoko inflacijo in višjimi cenami surovin in energentov, saj je izgubil kar polovico svoje vrednosti v enem letu. Kobalt je večinoma proizveden kot stranski produkt pri proizvodnji niklja ali bakra in po nekaterih ocenah ga kar 70 odstotkov proizvedejo v Demokratični republiki Kongo.
Odvisnost vodi v iskanje alternativ
Odvisnost proizvajalcev baterij od surovine, ki ima izvor v manj razviti in nestabilni državi, je v najboljšem primeru manj zaželena in nudi dobro motivacijo po dodatnih raziskavah in razvoju. Enega od možnih razlogov, ki bi lahko pojasnil padec cene kobalta, lahko tako iščemo v odmiku proizvajalcev baterij za električna vozila na litij-fosfatno-železovo baterijo, ki za delovanje ne potrebuje kobalta. Nabor podjetij, ki pridelujejo kobalt, ni širok in omejevanje proizvodnje lahko zaustavi padanje cen.
Primer padca cene kobalta v zadnjem času nas opozarja, da se svet izjemno hitro razvija in da ne moremo zagotovo trditi, katere surovine ali tehnologije bodo prevladale, da bomo dosegli cilje pariškega sporazuma.
Vlaganje v pridobivanje nekaterih surovin lahko posledično predstavlja večje tveganje, kot se zdi na prvi pogled. Tveganja niso prisotna le pri podjetjih, ki se srečujejo s težavami pri oceni cen, ki jih čakajo v prihodnosti, temveč so za države proizvajalke novih surovin in njihove prebivalce še večja.
Litij, kobalt in nikelj bodo vsaj za zdaj ostali pomembni, vendar bi lahko recikliranje surovin v prihodnosti predstavljalo močne pritiske na cene.