Plinska kriza izgublja moč

Finančne trge je prejšnji teden dodobra stresla novica o propadu banke SVB v ZDA. Zelo hitro so se potegnile vzporednice z letom 2008, kjer se je velika kriza začela s propadom ene manjše banke. Zavedajoč se tveganj, sta monetarna oblast in vlada ukrepala hitro, da bi preventivno zaščitili bančni sektor. Vzrok težav banke in način reševanja pa morda delniškim trgom odpirata celo nekaj več optimizma.

Trg surovin ima drugačne zakonitosti in je bil manj podvržen zgoraj opisanemu, njegova cenovna gibanja pa nam letos kažejo dokaj heterogeno sliko. Precej bolje kaže skupini kovin in kmetijskih surovin, medtem ko se energetski del bojuje z rdečimi številkami.

Udobno visoke zaloge plina
Cene energentov so bile precej pod pritiskom v februarju, še posebej izrazito pri naravnem plinu. Zaloge v Evropi so v tem času še na več kot zadovoljivih ravneh, zelo podobno je tudi v ZDA. Cena plina iz nizozemskega vozlišča (TTF) je padla v februarju pod 50 evrov za megavatno uro, kar je najnižje po avgustu 2021.

To gre pripisat izključno gibanju zalog v Evropi, glede katerih se pričakuje, da bodo po koncu kurilne sezone na 54 odstotkih zmogljivosti, kar je štiri odstotne točke več od prvotne ocene. To pa je pomembno višje v primerjavi z lanskoletno kurilno sezono, ko so bile končne zaloge pri 26 odstotkih, in tudi precej višje od petletnega povprečja, ki je v Evropi pri 34 odstotkih.

Tako bo Evropa za naslednjo sezono morala napolniti zgolj 36 milijard kubičnih metrov plina, da bodo zaloge do 1. novembra dosegle 90 odstotkov. Lani je bilo za to potrebnih 67 milijard kubičnih metrov. Podobno se pri plinu dogaja tudi v ZDA. V veliki večini države je tudi tam bila milejša zima, in četudi so ZDA šle v kurilno sezono z zalogami, za odstotek nižjimi od petletnega povprečja, so zdaj te za 15 odstotkov nad njim.

 
Nižje povpraševanje, nižja cena
Manjši upad zalog od pričakovanj je zmanjšal pritisk na povpraševanje, kar se je odrazilo v ceni plina. Letos se je cena v evrih znižala za skoraj 45 odstotkov, samo od začetka marca pa dobrih 11 odstotkov. V zadnjem tednu je sicer cena zaradi stavke in okvare dveh jedrskih reaktorjev v Franciji ter mrzlega vremenskega vala po Evropi poskočila. A to ne bo pomembneje vplivalo na trg, zato je pričakovati, da se bo glede na stanje zalog in potreb cena še lahko nekoliko znižala ali pa vsaj ostala na sedanji ravni.

Pri nafti je situacija letos precej drugačna. Njena cena je sicer nekoliko padla (brent je v evrih letos upadel za 3,75 odstotka), kljub vsemu pa glede na pričakovane gospodarske rasti (te bodo letos nižje od lanskoletnih) ostaja na visokih ravneh.
Ponudbe na trgu je za zdaj dovolj, tudi na račun Rusije. Pričakuje se, da bo ponudba ruske nafte začela močneje usihati v prihodnjih mesecih (sama je najavila manjšo ponudbo že v marcu). Obstaja nekaj preostalih ponudnikov, ki bi lahko ali želijo nadomestiti ta izpad ponudbe.

Članice Opeca so že naznanile, da ne bodo povečevale ponudbe, rast ponudbe ZDA pa ne bo dovolj za popolno nadomestitev izpada Rusije. Potrošnja naj bi se povečevala, predvsem na Kitajskem, kar pomeni, da bi lahko povpraševanje letos doseglo rekordne vrednosti. S tem pa lahko pričakujemo tudi povišane cene nafte.