Ko čakanje postane tveganje

Na začetku letošnjega leta smo spremljali visoka pričakovanja analitikov glede morebitnega nižanja obrestnih mer centralnih bank. Že takrat sem se čudil silnemu optimizmu kolegov, saj so bili signali centralnih bank veliko bolj previdni. Če sem bil tedaj presenečen nad pričakovanji, me danes presenečajo odločitve centralnih bank, zlasti ameriške, ki kljub pričakovanjem še ni storila koraka proti nižanju obrestnih mer.

Evropski vlagatelji smo vajeni, da Evropska centralna banka (ECB) običajno sledi odločitvam Ameriške centralne banke (Fed). Letos pa se zdi, da so se razmere nekoliko obrnile. Razlog za to je predvsem hitrejši padec inflacije v evrskem območju in šibkejša gospodarska rast, ki se po odpornosti ne more kosati z ameriškim gospodarstvom. Tako je ECB že začela zniževati obrestne mere, medtem ko Fed še vedno okleva. Vendarle je očitno, da tudi Fed zdaj razume, da je čas za prvi rez obrestnih mer že zdavnaj mimo, in september bo verjetno mesec, ko bodo poskusili ujeti korak in bodo obrestne mere začele padati tudi v ZDA.

Zakaj takšno zamujanje? Stališče ameriške centralne banke je bilo vedno, da bo odločitev temeljila na podatkih. Ko bodo ti pokazali, da se je inflacija znižala, gospodarstvo šepa in se trg dela ohlaja, bo čas za ukrepanje. Čeprav se takšna previdnost na prvi pogled zdi razumna, prinaša tudi tveganje. Če čakamo na uradne podatke, lahko hitro začnemo zaostajati za trgom. Prav v to past se je ujela ameriška centralna banka, kar pomeni, da bo verjetno morala ukrepati bolj agresivno, kar pa ni dober signal.

Pričakovanja trga so tokrat bolj realna in upravičena kot tista na začetku leta. Fed naj bi po pričakovanjih obrestno mero do konca leta znižal za celo odstotno točko, kar pomeni, da bi moral vsaj eden od rezov letos znašati pol odstotne točke. Čeprav se to na prvi pogled ne zdi problematično, zgodovina kaže, da nižanje obrestnih mer za pol odstotne točke običajno spremlja krizna obdobja. Je torej povečana nervoza na trgu upravičena?

Prepozno ukrepanje centralnih bank lahko ima zelo negativne posledice, podobno kot pretirano ukrepanje. Strah pred vrnitvijo inflacije je obrestne mere zadržal na visoki ravni predolgo, kar je negativno vplivalo na gospodarstvo. Predvsem mala podjetja, ki so bolj odvisna od zunanjega financiranja, čutijo vpliv višjih obrestnih mer. Pogled na indeks manjših podjetij kaže, da se je delež tistih, ki poslujejo z izgubo, povečal za približno 50 odstotkov. Raven bankrotov je višja, trg dela se je začel ohlajati in stopnja novih brezposelnih oseb je najvišja v zadnjih 32 mesecih. Ti podatki in drugi, s katerimi bodo centralni bankirji operirali pri svojih odločitvah, so dovolj jasni – razloga za odlašanje z nižanjem obrestnih mer ni več. Alibi, ki so ga imeli, je izginil. Zato lahko prvo znižanje obrestnih mer v tem ciklu upravičeno pričakujemo na septembrskem zasedanju ameriške centralne banke. Za investitorje je ključno, da se prvi rez zgodi. Čeprav zgodovina nakazuje, da znižanje obrestne mere za pol odstotne točke ne napoveduje ničesar dobrega, bi bil to v tem primeru dobrodošel korak. Kakršna koli druga odločitev kot rez obrestne mere pa bi bila neprijetno presenečenje, ki bi se odrazilo tako na delnicah kot obveznicah. Vendar je sporočilo s trga jasno in mislim, da so ga bankirji slišali.