Energetski prehod je odvisen od dostopa do surovin

Energija je eno najpomembnejših gonil svetovnega gospodarstva, saj je vpeta v vse pore gospodarstev po svetu. V časih, ko se svet transformira in prehaja k bolj čistim energetskim sistemom, je vloga obnovljive in zelene energije še bolj jasna kot kadar koli prej. Ta prehod bo najverjetneje sprožil daljnosežne spremembe, obenem smo v zadnjem letu ponovno priča temu, kako je svetovni energetski sistem tesno prepleten tudi z geopolitiko.

Strokovnjaki so si edini, da bo energetski prehod zahteval dramatično povečanje dobave kritičnih materialov. Projekcije za hitro naraščajoče povpraševanje po materialih ustvarjajo na eni strani tako priložnosti kot na drugi strani geopolitična tveganja, zaradi (ne)dobave teh kritičnih materialov oziroma surovin. Po drugi strani pa analitiki pričakujejo, da se bodo pogoji dobave dolgoročno normalizirali, saj države vse bolj poskušajo diverzificirati uvoz redkih oziroma kritičnih materialov.

Ozko grlo so zmogljivosti predelave
Kritične motnje v preskrbovalni verigi z materiali imajo minimalen vpliv na energetsko varnost, vendar velik vpliv na energetski prehod, saj bi ga upočasnile. Energetski prehod bo zagotovo povzročil menjavo odvisnosti od fosilnih goriv za odvisnost od kritičnih materialov. Na svetu ni pomanjkanja zalog mineralov za energetski prehod, vendar so zmogljivosti za njihovo rudarjenje in rafiniranje še omejene.

Proizvodnja se je že močno povečala, prav tako tudi zaloge, precej zaradi inovacij in izboljšav na področju pridobivanja in rafiniranja kot tudi zamenjav materialov za druge surovine. Področje rudarjenja in predelave kritičnih materialov je geografsko koncentrirano, pri čemer ima prevladujočo vlogo izbrana skupina držav.

Pri rudarjenju kritičnih materialov imajo prevladujoče položaje Avstralija (litij), Čile (baker in litij), Kitajska (grafit, redke zemlje), Demokratična republika Kongo (kobalt), Indonezija (nikelj) in Južna Afrika (platina, iridij). Ta koncentracija postane še bolj izrazita v fazi predelave, pri čemer Kitajska trenutno predstavlja sto odstotkov rafinirane ponudbe naravnega grafita in disprozija (elementa redkih zemelj), 70 odstotkov kobalta ter skoraj 60 odstotkov litija in mangana.

Velika koncentracija rudarstva
V rudarski industriji prevladuje manjše število velikih podjetij, ki ustvarjajo oligopolne trge. Industrija je posledično koncentrirana, saj nekaj podjetij nadzoruje precejšen del svetovne proizvodnje in trgovine. Prvih pet rudarskih podjetij nadzoruje 61 odstotkov proizvodnje litija in 56 odstotkov proizvodnje kobalta.

Vse države so odvisne od delujočega svetovnega trga kritičnih materialov in sorodnih tehnologij, glede na to, da to blago uvažajo ali pa so odvisne od povpraševanja po komponentah ali končnih izdelkih. Dobavne verige so trenutno občutljive na različna geopolitična tveganja, trgovinske vojne in druge napetosti. Srednje do dolgoročno obstaja manjša verjetnost, da bodo trgovinski tokovi kritičnih materialov še vedno močno pod vplivom geopolitičnih tveganj, kot sta na primer nafta in plin, predvsem zaradi velikih zalog takih materialov, ki jih bo mogoče predelati na številnih lokacijah.