Negotovo dobo covid-19 zaznamuje rast cen surovin

V drugi polovici leta spremljamo močno rast surovinskih trgov tako rekoč povsod: od industrijskih surovin, nafte do žlahtnih kovin. Na strani ponudbe so res nastajale motnje v pridobivanju surovin zaradi zapiranja rudnikov ob izbruhu pandemije covida-19, težave pa so bile tudi v dobavni verigi. Vendar to ni najpomembnejši vzrok zviševanja cen. Verjetno sta glavna dva: močni stimulativni paketi na eni strani ter visoka pričakovanja o gospodarskem okrevanju po koncu pandemije na drugi strani.

Rast cen srebra (merjeno v dolarjih) je bila letos več kot 40-odstotna, kar postavlja to žlahtno kovino na pot največje rasti v zadnjem desetletju. Najprej so jo poganjali strahovi, da bodo monetarne stimulacije razvrednotile ameriški dolar in dvignile inflacijo, pozneje pa upanje, povezano z razvojem cepiva ter okrevanjem industrijskega povpraševanja po srebru. Letošnja rast zlata je bila tudi visoka, nad 20-odstotna, vendar kljub temu nižja od srebra. Večina rasti pri zlatu se je zgodila v prvi polovici leta, ko je bila negotovost, povezana s pandemijo, največja.

Prava evforija se dogaja tudi pri industrijskih kovinah. Izjemna rast povpraševanja na Kitajskem je v zadnjih mesecih zvišala ceno železove rude čez 158 dolarjev za tono. Z več kot 70-odstotno rastjo lahko železo okronamo kot najbolj donosno surovino v letošnjem letu. Čeprav nekateri analitiki opozarjajo, da tako visoke cene na podlagi razmerja med ponudbo in povpraševanjem niso upravičene in da gre za špekulativno rast, po drugi strani priznavajo, da se bodo motnje v dobavi iz Avstralije in Brazilije zavlekle vsaj še v prvo polovico prihodnjega leta, kar bo držalo cene na povišanih ravneh.

Podobno se dogaja z bakrom. Zaloge bakra, ki jih merijo vodilne terminske borze (LME, Comex, Shanghai), so padle na najnižje ravni v zadnjih šestih letih, posledično so se cene od dna v marcu zaradi izbruha pandemije dvignile že za 80 odstotkov. Podoben vzorec najdemo tudi pri drugih industrijskih kovinah. Letos se je potrdil pregovor, da ni vse zlato, kar se sveti; še bolj so se svetili železo, srebro, baker …

Drugače je s ceno črnega zlata – nafte, ki je letos nižja kot na začetku leta, se je pa močno popravila v zadnji polovici leta. Aprila je bila v nekem trenutku cena nafte celo negativna. Močno povpraševanje po tej surovini prihaja v zadnjih mesecih iz Indije in Kitajske, kar polni zmogljivosti rafinerij in povečuje stroške predelave. Zmogljivosti nekaterih indijskih rafinerij so zaradi rasti povpraševanja po bencinu ter utekočinjenem naftnem plinu skoraj polno zasedene. Hkrati se srečujemo s postopnim zmanjševanjem zalog surove nafte v ZDA in nadaljnjimi omejitvami črpanja držav članic OPEC+, kar je formula za rast cen.

Skupno vsem omenjenim surovinam je, da so letos zaradi pandemije nastajale motnje v proizvodnji in dobavi, da je najprej prišlo do močnega zmanjšanja povpraševanja, zdaj pa se razmere izboljšujejo, stimulativni ukrepi se nadaljujejo in pričakovanja o gospodarskem okrevanju za prihodnje leto so visoka. Vse to je pognalo tečaje surovin višje, do ravni, ki jih številne analitske hiše vidijo kot špekulativne in precenjene.

Objavljeno v: Delo, P&D, rubrika: Surovine, 20. 12. 2020